"Potrebujem pomoč. Ampak ~ a jo res hočem?"
Najbolj ogrožujoči klienti se največkrat zatečejo v nevarna, zlorabljajoča "terapevtska okolja", ker psiha išče staro travmo in je varen, ustrezno strokoven in kontinuiran odnos zanje preveč.
Ko pomislim na kateregakoli svojega preteklega ali sodobnega klienta, nimam pred očmi nikogar, ki bi ga lahko videla v pristajanju na primer na "črno magijo vedeževalca", ki se je v medijih pripetila nekaj časa nazaj, pri čemer se je grozovito zlorabljalo veliko število ljudi. Po tem sklepam, da so klienti, ki so vztrajali pri meni, izkazovali osnovno presojo, pamet, upor, sposobnost misliti, intuicijo, kanček kreposti, nekaj zdravega, karkoli že lahko temu rečemo, kljub mnogim in težkim, tudi travmatičnim stiskam v ozadju.
Iz tega lahko podamo tole hipotezo, če vemo, da klienti, ki nas poiščejo, v nekih delih odzvanjajo tudi nas ali naše bližnje skrbnike iz otroštva.
Ravno najbolj ranjeni in travmatični klienti, ki bi potrebovali najbolj senzibilno in trdno podporo, se velikokrat zatečejo ravno tja, kjer "energijski ali nekaj terapevt" izpelje ponovno spolno ali celo fizično zlorabo.
Veliko se sprašujem, kaj je mogoče pri tem narediti, kako zaščititi, etično postopati v teh situacijah pri odraslih ljudeh. Odrasel ostaja odrasel in kot takega ga tudi gledam. Odraslega lahko podpremo, skušamo preusmeriti, odpreti novo polje, a še vedno je izbira, zavestna ali nezavedna, na strani klienta samega. In mislim, da rešitve za te primere v resnici ni, čeprav je to resnico težko sprejeti. Iz socialnega varstva se dobro spomnim tudi tega, kakšno zapravljanje energije in časa je omogočanje pomoči neprostovoljnim klientom, ki na ure in termine niti ne prihajajo, če pa že, pa je izvedba več ali manj neučinkovita. Obstaja sicer motivacijski intervju, ki smo ga uporabljali za kemične odvisnike v socialnem varstvu ~ koliko je bil učinkovit, težko rečem.
Sama sem z vero v ljudi precej vztrajna, v socialnem varstvu sem mnogokrat vztrajala tudi tam, kjer so drugi že obupali. Težke, neutečene, zahtevne izzive sem imela rada, še danes jih imam. A tudi za to sem potrebovala čutiti nek kanček vere, da je smiselno, da bo uspelo. Pri mnogih tega nisem, tam sem ostajala zadržana.
Človek gre svojo pot, četudi jo išče v ponovni ogroženosti, kjer travma le ponovi staro izkušnjo in stari dokaz večne žrtve, težave pa ostanejo nenagovorjene, spregledane, iste. Spoznavam, da tovrstni ljudje ne izkazujejo prave motivacije za spremembo, ampak izbirajo neučinkovite, škodljive oblike pomoči, to lahko počnejo leta, desetletja, potem se nekega dne le zares zglasijo do ustrezne obravnave, ki jo takrat manj zavračajo. Mogoče jim je ostala v spominu ravno kakšna topla beseda strokovnjaka, spomin na njo, ko so bili še povsem neprostovoljni. Vse le ni zaman.
Pa vendar.
Odrasel človek je v izbiri in zavesti vendarle ~ svoboden. In iz poklicev podpore in pomoči poznamo, da je za spremembo potrebna resnična motivacija, vsa prekomerna prisila pri tem je zaman, je izguba časa, energije, če človek pozna le trpljenje, v celoti zaprt za kanček svetle zvezde in se odloči tam vztrajati še naprej. Saj se to vztrajanje v muki zgodi tudi drugače tekom procesa kot upor spremembi, samo v teh dveh primerih je nekaj drugače. Nekje spodaj je lahko resnična želja, vera ali pa je preprosto ni.
Dobro je biti pozoren na detajle, ravno te, ki se kasneje lahko izkažejo kot velike zgodbe. Psihoterapija in prisilna udeležba težko najdeta skupen glas. Na psihoterapiji je k sreči zelo malo neprostovoljnih klientov. Zato jo je med drugimi mogoče ~ blagodejno izvajati, z učinki in osebno rastjo.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 3 urami