Te dni do mene na hribu pristopi gospa, ki tam ureja okolico. Ne pozna me, a pristopi vseeno. Pove mi, da sedim na mestu, kjer je dobra energija. Tekom dialoga pove, da ji je meditacija v zadnjem letu spremenila življenje in da je kot deklica slišala glasove. Glasovi lahko skrivajo v sebi mnogo pomenov. Danes bi to najverjetneje poimenovali paranoidna shizofrenija, takrat niso. Glasovi so tekom odraščanja izzveneli. Ulična znanja znajo biti včasih zakladnica znanja, če jim prisluhnemo.
Za delo s psihotičnimi osebami moraš imeti tudi sam kot terapevt veliko bujne domišljije, smisel za simbole in dobro razvito desno hemisfero, če se tako izrazim. »Zahodni« razum iz leve, analitične sfere, ki vlada svetu in poganja kapital, ne bo dovolj. Med drugimi je zato z njimi Jungu šlo, Fredu pa ne. Desno hemisfero lahko razvijaš preko ukvarjanja z umetnostjo, vse do plesa in poezije, ukvarjanje z vrtom, meditacijo, joga in pranajama krepita, povezujeta obe plati. Prepoznava celoto, bistvo, namesto detajlov, zato se včasih ljudje med seboj težko razumemo, če nekdo nagovarja intuitivno, drug pa senzorično, podatkovno. Prav tako obe plati povezuje psihoterapija, saj povezuje čustva in razum skupaj.
Ko enkrat postaneš terapevt, tvoje življenje ni nikoli več običajno. Temu se na nek način odrečeš za vedno. Preveč veš o ljudeh, preveč slutiš in pregloboko zre tvoj pogled. Včasih se še trudiš skriti svojo identiteto, za ljubi mir, a na neki točki tudi to ni več mogoče. Prej kot to sprejmeš, prej lahko to vključiš v življenje. Sicer pa mi običajnost tako ali tako nikoli ni bila blizu, drugače me verjetno tudi ta poklic ne bi poklical. Iz te drže lahko razumem raznolikost ljudi, kar je zame darilo. In v tej koži mi je čisto dobro. Kdaj in kdaj jo želi kdo vzeti, a hitro nakažem, da to ne bo mogoče, saj lahko vsak živi le svojo kožo.
Kdor dolgo časa dela z ljudmi na področju duševnega zdravja in je dovolj iskren, kaj kmalu ugotovi, da jasne ločnice med temi tremi pojmi ni – genialnost, običajnost, norost. Na eni točki postanejo ti pojmi večdimenzionalni, vsi smo kdaj nekje eno in drugo. Že sama zaljubljenost je na primer precej podobna psihozi, če se ne moreš vživeti v psihotičnega človeka, se spomni sebe v tem stanju. Eric Fromm je opisoval »sindrom propada« kot nasprotje »sindromu rasti«. Ta obsega ljubezen do življenja (nasprotje ljubezni do smrti), ljubezen do človeka (od nasprotja narcizmu) in neodvisnost (kot nasprotje simbiotično-incestni fiksaciji). Ljudje, ki so zavezani smrti, se radi pogovarjajo o pogrebih, boleznih, nesrečah in velikokrat jih nesreče zares doletijo, hkrati pa največ življenja lahko najdemo ravno tam na robu, o podobnih občutkih poročajo tudi alpinisti. Pri nekaterih sta ta dva sindroma razvita do ekstrema, običajno pa živimo nekje vmes. Hkrati človek vsak dan izbira kateri poti bo sledil, poti dobrega ali poti zla. Diagnoze in šablone spadajo v ljubezen do smrti, podobno kot odvzeti življenje samemu sebi, čemur pripadajo tudi odvisnosti, postopno propadanje, zapuščanje sebe, mučenje sebe z dietami in ozkimi urniki iz dneva v dan. Tu notri najdemo tudi anoreksijo, bulimijo in ostale motnje hranjenja, kot bi zavračali sebe in svoje telo v vsej njegovi pojavnosti.
Občutek norosti lahko kdaj in kdaj tudi pomaga, prebudi človeka, da zadiha na novo in norost sama po sebi niti ni tako nevarna. Nekateri poročajo, da jim je ravno živčni zlom prinesel nove uvide in jih razbremenil. Kot je rekel sogovornik, »moje slabo stanje je bilo zame darilo, da lahko začnem na novo«. Si predstavljate svet, kako drugačen bi bil, če bi v bolezni preprosto prepoznali pomen, zagledali darilo, še več, zdravilo? Ali še bolje, da bi se svoji bolezni preprosto smejali?
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 18 urami