»Ljubezen do življenja je ravno tako nalezljiva kot ljubezen do smrti.« (Eric Fromm)
Včasih se med kolegi pogovarjamo o tem, koliko naš poklic vpliva na naša življenja. Izkušnje so seveda različne, saj smo tudi mi različni. Prav tako je drugačna vsaka ura in vsak klient. Je mogoče psihoterapevtski poklic vzeti le kot eden izmed poklicev, saj se tako lažje razmejiš v privatno, neobremenjeno življenje ali je to vendarle poslanstvo in nikoli ne bo drugače, če se še tako trdimo vzpostavljati meje, tehnike, stik s teorijo, refleksijo, delo na sebi, samo-pomirjanje, delati redno meditacijo, razločevanje, racionaliziranje. Naš vegetativni živčni sistem kljub temu postaja prepleten in na dolgi rok prepojen s klienti in njihovimi emocijami, doživljanji, vzorci. Naša življenja se nezavedno začnejo prepletati. Včasih se počutimo, da imamo s klienti tako močno navezavo kot bi jo imeli s svojimi otroki, čeprav delamo z odraslimi ljudmi, se dotikamo njihovih otroških delov iz neke starševske pozicije in kljub temu pretakanju odnos ostaja profesionalen. Znan je psihoterapevtski pojav, ki še vedno ostaja skrivnost, a je lahko občuten nekje globoko, da ko se nekaj zgodi nam, se kmalu zgodi nekaj podobnega tudi klientom ali obratno. Kot bi se naše nezavedno pretakalo, povezovalo. Včasih naredimo kaj tekom tedna in na naslednji uri klienti poročajo o nečem podobnem, čeprav za naše dejanje ne vedo, saj tega ne razkrivamo. Ali pa nas pokliče nov klient s točno tisto temo, s katero smo se ukvarjali v zadnjem času tudi sami. Kot bi življenje na nek način delovalo kar samo od sebe, česar se niti ne da pojasniti. Na neki točki procesa se začne dogajati, da klient nekako spozna terapevta, čeprav ga nikoli ne spozna, saj ta ostaja nepoznan in tudi vloge se ob tem obdržijo, zato se je dobro posvetiti pristnosti terapevtske drže čim prej. Na nek način ni mogoče ničesar skriti. Če si iskreno zavezan zdravju in radosti sam, se bo zagotovo slej kot prej to začelo prebujati v življenju klientov, saj na nek način postajajo naš odsev, čeprav gradijo svojo pot.
Mogoče je lažje vse to enostavno sprejeti in s tem živeti, se naučiti bit kot pretočna voda, ki ne skladišči, se ne zatika, ampak se le pretaka, spušča, prepušča in teče naprej, sproti spira, osvežuje, teče čez nove poti in čeri, teče in teče. Mogoče ni glavna tema našega poklica, kako se razmejiti od zgodb, ki prihajajo, ampak kako jih spuščati, biti pretočen, odprt in fluiden. Kako povečati izdih, se odpirati in znati tudi prazniti. Kako slediti temu, kar želi življenje od nas in ne mi od življenja. Terapevt sicer res potrebuje razviti dobro sposobnost skladiščenja, saj je mnogokrat kot nekakšna posoda, da lahko raznolike vsebine in čustva klientov prizemljeno nosi. Hkrati pa vse bolj videvam, da je ravno tako ključna sposobnost spuščanja, prepuščanja, valovanja, dinamike. Vprašanje je, kako posaditi in nato z vsem zaupanjem spustiti. Ko to osvojimo in nismo togi v svoji drži, se ne utrudimo več, pri delu se zgodi nek povsem drug premik, premik v prisotnost uživanja. Nekaj takšnih psihoterapevtov sem spoznala tekom študija, ki so to dosegli do svoje starosti in so mi navdih še iz študijskih časov. In ljubezen je ravno otrok svobode, kot pravi star francoski rek.
Te dni sva s kolegico ravno razpravljali, koliko smo tudi sami terapevti ujeti v sistemsko hierarhično mišljenje, kolektivno nezavedno žrtve, krščansko trpljenje, mazohizem, odvisnost od odnosov, v diagnoze, ki so zavezane smrti in ne življenju, koliko osveščamo ravno svojo pozicijo v svetu in zlezemo ven iz družbene matrice v preseganje "ega", poznanega, družbeno zaželjenega. Koliko se osvobajamo sami, saj se brez tega tudi klienti ne morejo. Takšne pogovore imam vedno rada med kolegi, vnašajo mi strast in mi širijo misli, saj tako odkrito osveščamo drug drugega, se razvijamo, učimo izkustveno, ne le teoretično, napredujemo in rojevamo samega sebe, svoj avtentičen način dela. Moji največji učitelji pa so vsak dan znova ravno klienti sami. Naši klienti se učijo z nami, učijo se, da po psihoterapiji življenje ni nujno lažje, vsaj ne na ta pričakovan način, je pa zagotovo bogatejše, bolj odprto, vrednejše in bolj živo. Na nek nov način postajaš bolj tenkočuten, zaznaven in hkrati bolj zaupljiv do svoje meje, ki ni več tako togo postavljena. Tako podobno pa je tudi živeti z našim poklicem. V eni majhni sobi se odvije in zgodi ves svet, vsak dan znova odletimo nekam v vesolje ali pa odpotujemo na potovanje in se vrnemo nazaj. Lahko ga poimenujemo poklic, kadar rabimo distanco ter zavedanje svojih omejitev, skromnosti, realne zmogljivosti in drugič kot poslanstvo, da se zavedamo, da delamo smiselno delo, ki nam nastavlja ogledalo vsak dan znova in zahteva od nas odpiranje, znova in znova. Skupaj s klienti se učimo tudi sami, o človeških omejitvah in zmogljivostih, o njih, o sebi, o človeku.
To je proces, ki se nikoli ne konča. Proces vzajemnega učenja. S takšnim pristopom se življenja ne moreš nikoli naveličati, saj se mu lahko vedno znova čudiš, se mu odpiraš, ob čemer se lahko tudi nazaj zapreš, kadar potrebuješ ravno to, saj ravno tam, kjer je sposobnost odpiranja, je tudi sposobnost zapiranja. Jung je nekoč zapisal o individualizaciji, da je to proces, pri katerem postajamo vedno bolj to, kar smo v naši biti, da naša individualnost zaobjame naše zares notranje lastnosti. Hkrati pa to pomeni, da postajamo samosvoji, "da nam je naša koža vedno bolj prav". Gre za visoko aktualizacijo človeka, samouresnicitev, na eni točki je to lahko prepojeno v katerokoli dejavnost, četudi je to kuhanje kosila. Gre za princip, da človek v polnosti zaživi sebe in skozi to prizmo prispeva posamezniku, človeštvu vstopiti na drugačno raven zavesti o bivanju na tem svetu. Včasih se mi zdi, da sem že ves čas ravno tam, drugič pa, da bo eno življenje premalo za kaj takšnega doživeti v celoti. Osrečuje me že to spoznanje, da sem na svoji poti, ki je nisem zgrešila, ne živim pot nekoga drugega, sem v veselju do odkrivanja, ki je cilj sam po sebi in v resnici nima končne točke. Ravno tako, kot vse bolj spoznavam, da živa terapija nima nobene veze z mazohizmom, saj lahko težkim in včasih mrtvim temam vdahne radost, prebujanje, življenje, radovednost in tudi igro. Včasih se lahko klient dotakne zares grozovitih tem in hkrati odide iz pisarne z nasmehom in stavkom "fajn je bilo" in to ne na mazohističen ali površen način, ampak iz radosti. Eden izmed duhovnih učiteljev je dejal, meditacija ni mučenje, lahko je čudovita na začetku, na sredi in na koncu. Saj slovenski glavi se to ne more takoj zasvetlikati, počasi pa že. Mogoče pa je tukaj lahko podobno. In takšne ure, takšne izkušnje so še posebej dragocene, saj se je vendarle vse zgodilo v preteklosti, pa če je še tako travmatično, je tam. Življenje je resno, odgovorno, pa vendar ga ni potrebno jemati v celoti tako, lahko mu dodamo še kakšne druge, sveže dele. Depresiji se ne pomaga tako, da ji dodajamo še več depresije. Sama menim, da se depresiven klient potrebuje med terapijo čim večkrat iz srca nasmejati, še najbolje samemu sebi. To ne pomeni, da zanikamo težke teme, le senzitivno jim vdahnemo nekaj drugega, na nek način nekaj tujega, nepoznanega, zdravilnega, najprej pa se pridružimo resničnosti, takšni, kot je in točno v takšni ustvarimo nekaj bolj dragocenega, iz blata tako rekoč poskušamo ustvarjamo zlato. Tako kot ravnamo s psiho klientov, tako bodo sami sčasoma ravnali s seboj. Pri tem je še nekaj zares pomembno. To vse se potrebuje dodajati naravno, avtentično, skozi proces in stik, zagotovo ne iz prisiljene sreče, saj je ravno ta še bolj škodljiva kot iskrena muka. Človek lahko ima odpor do sreče, ker je bila ta doma tako umetna in zaigrana.
Včasih je drobec po drobec več in največ kar zmoremo ljudje in se je dobro zadovoljiti tudi s tem. Ti drobci lahko nekoč odprejo ali zakrpajo celoto. Način psihoterapije in psihoterapevt s svojo prisotnostjo potrebuje nagovoriti srce, drobovje, srčiko, dušo, nekaj zbuditi, nekaj "beyond" oz. celoten organizem. Nagovarjati um zagotovo ne bo dovolj, saj ta ne doseže pravih sprememb. Na nek način se potrebuje vzpostaviti nekaj šoka, kontroverznosti, presenečenja, saj drugače ni premika, vse skupaj v kontekstu naravnega občutka, pridruževanja v resničnem, tistem, kar je. In tako lahko mogoče nekega dne postane psihoterapija eno sočutno, igrivo, sproščeno, fluidno doživetje, ne glede na smoter vsebine, ki se na tem doživetju pretaka. In mogoče nekega dne klient takšen zakoraka v svet.***
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 1 dan