»Pumpaj ljubav dok ne pukne mržnja« (protest srbskih študentov)
Če se navežem na temo prejšnjih zapisov, trpljenje ni tukaj zato, da v njem vztrajamo, ampak zato, da ga začutimo, ozavestimo, se mu na nek način pridružimo, se lahko vanj tudi potopimo, a z namenom, da ga enkrat presežemo.
V človeku lahko torej začne istočasno obstajati muka in radost, zahteve in igra, višina in globina, mogoče se je naučiti nositi vse to in mogoče je vsakdanjikom vdahniti zrak, dodati radost v sicer zahtevne življenjske preizkušnje, to pa je že korak na poti boljšega psihičnega zdravja, sploh za ljudi, ki so globoko zakopani v depresivne vtise. Drugo je, če sistem želi psihično zdrave ljudi in zakaj je bila psihoanaliza v družbi zatirana, to pa je že tema za kakšne druge opise, za večji svet od mene. Danes bom misli razvijala še naprej in sicer na poti v radost.
Izpoved tega tedna – radost me išče, zasleduje, skoraj napada, jaz pa se branim, blokiram, se ne dam, ne bomo se predali. Kako fantastičen opis vztrajanja v trpljenju in strahu pred ljubeznijo in lepim, potrebno je izbrati moč in ugajanje družbi namesto ljubezni, biti na to celo ponosen, kot bi bila ljubezen nekaj, kar je vredno kaznovanja, slabega, obsodbe, nemoči, kot nekaj zares nevarnega. Kako bi zvenel ta stavek drugače, če bi bil izražen v smislu - radost me išče, zasleduje in jaz jo komaj čakam, odpiram se ji in se ji predajam, gledam jo, užijem. Kakšen paradoks, da je tako zelo nevarna za družbo in okolico ter tako zdravilna za posameznika? V čem je nevarna, kaj tako nevarnega prinaša? Je to izguba kontrole, sprememba, nekaj nepoznanega? Ljubezni se je torej treba braniti, bati, saj lahko prinese nevarnost, nekaj slabega, prepovedanega, nekaj, kar je treba kaznovati, skriti, saj si tega ne zaslužimo, nismo je vredni ali pa je tako nepredstavljivo tuja, da se zdi nezemeljska in ni možna najti prostora v naši viziji. Kaj pa, če je vse to v resnici možno? Kaj pa, če je res možno živeti duhovno, radostno, zavestno, ljubeče, prebujeno življenje in takšne tudi odnose? Smo lahko ljubljeni takšni, kot smo in takšnega ljubimo tudi drugega, v skupnem zavetju in hkrati v svobodi? Kaj pa, če vse to zares lahko živimo in ne izvemo, ker nikoli zares ne tvegamo in se oklepamo le ustaljenih vzorcev? Kaj pa, če je tam zunaj našega konteksta in dometa še nekaj drugega? Prepričana sem v to, da je. Misli bi lahko razvijali še naprej.
Včasih se zgodi, da se ljudje prestrašijo ljubezni, branijo se je na vse pretege in napore, čeprav je direktno pred njihovimi očmi, jo še vedno zanikajo ali dvomijo vanjo. Bodisi je premočna ali pa je niso navajeni. Vdor agresivnih in ljubezenskih impulzov v psiho lahko prestraši človeka, da bo izgubil nadzor. Mogoče ga bo res, večinoma pa le ni tako tragično, tragičen je strah pred tem. Če zares mislimo, kmalu uvidimo, kakšna neumnost je to, da se bojimo ljubezni, za bat se je nasilja in ne lepega! Pa vendar, ljubezen je svojevrstna sprememba, prostor zaupanja, kjer lahko zavore nadzora popustijo in se razpre vsa naša ranljivost, ki jo tako zelo želimo varovati in skriti. Kako smo s spremembami? Kako jim pustimo, da se dogajajo, pretakajo, odvijajo, koliko si zaupamo ob tem? Kakšno bi bilo naše življenje, če bi namesto trpljenja in pravil zasledovali radost, igro? Kakšno bi bilo naše življenje, kako bi živeli, na kakšne kraje bi hodili, kakšnim ljudem bi hodili, če sploh kakšnim? Kakšen bi bil naš svet, če bi do sprememb pristopali namesto s težo in strahovi, raje na primer- waw, super, to pomeni nekaj boljšega za naše življenje! Se kdaj res pošteno vprašamo, kaj zares želi življenje od nas? Človek, kdo si zares, komu želiš zares, kje si ljubljen in kje le navidezno? In kaj želi življenje od tebe?
Obstajajo tudi ljudje, ki živijo tako racionalno, da se nikoli v življenju ne zaljubijo in so na to celo moralno ponosni, kakor da so odrezani od teh kapacitet čutenja. Drugi, skriti pol čustvene odvisnosti. V odnose lahko vstopajo le iz distance, čustvenega sveta ne prenesejo. Na nek način so zares zavarovani, a hkrati tudi zamejeni. Potem pa se jim nekega dne zgodi, odprejo se, spoznajo nekoga, ki ga do sedaj niso, razumu dodajo nekaj drugega, spoznajo, da je tam zunaj še neka druga nedotakljiva inteligenca. Tam se življenje šele začne. Ko to pišem, se v isti sapi že zavem, da za trpljenje res nimam več časa, niti ga nočem imeti, saj želim vztrajati v ljubezni in imam že ta trenutek nove ideje za navdih in ustvarjanje. Tako imam naslov že za novo temo, o kateri sva govorila s prijateljem, o odnosu do samote in kako se tudi ta lahko spremeni.
Ta zapis posvečam tebi, dragi prijatelj, z vso hvaležnostjo za najine modre, inteligentne in globoke pogovore, ki pravzaprav presegajo običajno inteligenco, ki me odpirajo in se jih greva že vrsto let in si zanje redno vzameva zavesten čas. Prihajava iz različnih starostnih in poklicnih svetov, a našla naju je naravna povezanost, ki sva ji pogumno sledila in čemur mistiki pravijo »sorodne duše«. Tega ne zamenjam za nobeno obliko materialnega ugodja. Trpljenje je tvoj zaveznik, pa saj tudi meni ni tuje, zvest si mu, kot si zvest na sploh in to zvestobo cenim pri tebi, trd oreh, o tem se večkrat skupaj in odkrito smejiva, a v skritih, nedostopnih globinah mehkega srca, tako globokih ljudi ni veliko in vse bolj poln ljubezni, zato je ta zapis zate. Hvala, da lahko kdaj in kdaj pogledam tja v tvoje srce in hvaležna sem, da si prišel v moje življenje in želim, da tam ostaneš še naprej, želim nama še veliko dobrega prijateljstva do zvezd in nazaj. Premalokrat ti povem – RADA TE IMAM.****
Ines Majcen
mag socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Mar 19, 2025