»Danes sem tako dobre volje, celo srce čutim, a hkrati se mi dozdeva, da bi se moral za to nekomu opravičiti. Je kaj narobe z menoj?«
»Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega ali celo potrebnega, ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje, od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti. Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.« (D.R.)
Te dni razmišljam ravno o tem, da je največja potrata časa neskončno vztrajanje v nepotrebnem trpljenju, pa vendar je ravno slednje prepojeno v kolektivno nezavedno slovenske družbe in se zdi celo kot moralna prednost. Trpljenja ne vidim kot nekaj, v čemer bi ljudje uživali, čeprav sta bolečina in užitek lahko blizu, trpljenje vidim kot nekaj vsiljenega, večjega od tega. Kaj se pravzaprav dogaja na psihoterapiji, ko ta preide naprej od preživetja in osnovne varnosti?
Eden od ciljev terapije je torej ta, da človek preneha vztrajati v trpljenju, pride sam do uvida, da je to povsem nepotrebno ali pa svoje trpljenje vsaj dodobra osmisli. Kot je zapisal logoterapevt Viktor Frankl, če ne moreš spremeniti okoliščin, spremeni, osmisli svojo percepcijo. To je eden od ciljev terapije, da trpljenje človeka preneha oz. se mu človek nekako odpove, dojame, da v življenju noče več vztrajati v tem stanju, saj je vztrajanje v trpljenju ena največjih nesmislov človeškega življenja in človek sebe vzljubi, torej tega sebi ne privošči več. Hkrati globoko in lastniško dojame, da za to ni odgovoren nihče drug kot ravno on sam, saj je to trpljenje v njemu in ne nekje zunaj njega, torej ima tudi on možnost to pozdraviti, saj je nastalo v njegovi notranjosti, čeprav se je paradoksno tja naselilo ravno iz okolice in se ni takšen rodil. Ob tem se vrti večna uganka, kaj je prišlo v posameznika od staršev in kaj od družbe kot take, saj so tudi starši le odsev širšega konteksta. Torej, na nek način to trpljenje odloži, spusti, ne nosi več, a najprej potrebuje dojeti, da je njegov lastnik, čeprav je v resnici naseljeno vanj kot tujek. Sprememb se ne boji več toliko, nad njimi se začne celo navduševati. Ne obremenjuje se več "kaj drugi rečejo'", ne premleva več ves dan kaj je rekla mama, kaj je na sploh kdo rekel ali kaj je rekel sam in se s tem ne tepe več po glavi, besede mu začnejo bolj spontano uhajati, začne se podpirati, namesto kaznovati, neprestano anksioznost in panične napade nadomestijo občasni strahovi, namesto izčrpanosti in potrtosti je zgolj občasna žalost in bežna utrujenost, ni več odvisen od potrditev avtoritet in staršev, obsesivne misli pojenjajo, slabi trenutki hitreje izzvenijo, prizadetosti se bolj nevtralno sprocesirajo, vloga žrtve ga ne zanima več, saj lažje dojame kje so njegove izbire, njegove psihične in fizične meje in kje ga presegajo. Te vloge tudi več noče, počasi se odpove tudi njenim sekundarnim koristim, saj spoznava nekaj boljšega, bolj kreativnega, živega, svobodnega, ljubečega in vrednega. Prav tako se mu začnejo upirati toksična okolja, ljudje z negativnimi vplivi, ki ga s svojo prisotnostjo (odsotnostjo?) le praznijo, izčrpavajo, tega organsko ne želi več, telo se upira, umakne, sebi privošči dobro. Na začetku se ljudje z mejo razumsko mučijo, naprezajo, nato se ta začne pojavljati organsko, sama od sebe, strahove začne nadomeščati ustrezna jeza in kasneje ljubezen, ki končno dobi notranje dovoljenje in ni več zadušena, drama jih več ne vleče, shema, paradigma se zamenja, pri ženskah se vzpostavi nova notranja podoba moškega, moški ni več notranji nasprotnik ali zločinec, postane bolj inteligenten sopotnik ali celo duhovni vodnik in pri moških nova podoba ženske in s tem se privlačnost zunaj spreminja. To okolico nekoliko zmede, a človek se na eni točki nepotrebnemu trpljenju odpove za veke vekomaj. Preprosto povedano, zagrabi življenje v svoje roke in od tega ne odstopi več. Na neki točki psihoterapije se začne človeku upirati slabo, v njem ne želi več sodelovati, spoznava druge plati življenja, nekaj boljšega, bolj kreativnega in vrednega, na psihoterapijo začne naravno prihajati s stavki o igri, humorju, užitku, smislu, dobrih odnosnih izkušnjah, začne delovati pozitivna domišljija, vizija, začenja opuščati pritoževanja nad drugimi in življenjem, nasiči se samega sebe v tej obliki. In začne se krepiti vse to.
Kaj pa tisto "normalno" univerzalno trpljenje? To vidim, da bo v človeku vedno obstajalo, to nas dela človeške. Zagotovo, ko izgubimo ljubljeno osebo, ko nas ta zapusti, umre ali odide iz kakšnih drugih razlogov. To človeku stre srce, kadar smo se od nje primorani posloviti, pred tem nas ne more nihče obvarovati. Pa saj na sploh nas nihče ne more zavarovati pred življenjem, saj je samo po sebi negotovo in ga ne moremo zavarovati kakor lahko na primer zavarujemo hišo. Nesreča, izguba zdravja in podobni večji dogodki v človeku povzročijo hudo bolečino, pa vendar, v njej ne potrebuje vztrajati na vse pretege in za vedno in iz nje lahko sčasoma celo iztisne novi smisel, modrost, četudi se vsega ne da zaceliti in z nekaterimi ranami živimo do smrti, jih nosimo in še vedno lahko nežno negujemo.
Prvi korak je priznanje navezave na nepotrebno trpljenje in dojemanje, da si od življenja zaslužimo veliko boljšega. Mogoče tako v prihodnje raje pišem o radosti, ki me spremlja ta trenutek, ko spuščam te vsebine v svet in hkrati poslušam veličastno glasbo, ki me skorajda ponese v višave in pri tem čisto nič ne trpim, tako nič, da me skoraj zagrabi slaba vest, kako uživam v samoti, saj v celoti zaupam, da se bom zopet vrnila med ljudi ter ponovno nazaj v svoj kotiček in krožno nazaj, lahko sem povezana in tu in tam ter se tako ponovno zavem, kako zelo uživam ravno v pisanju, v izvajanju psihoterapije, v pristnem stiku, v umetnosti, v odkrivanju človeka in življenja na sploh! Uživati brez krivde v svojem srcu in telesu želim še več, vidno, odkrito in ne več le kot volk samotar in na skrivaj. Kakor, da bi bil to slovenski greh, ki ga je potrebno skrivati. Naj ima še kdo kaj od tega!*****
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 14 urami