"Rad bi bil enkrat v življenju to kar sem, četudi tvegam vse in jutri umrem."
To so včasih izkušnje klientov, njihovi iskreni izrazi. Mnogi avtorji omenjajo, da je cilj psihoanalize dosežen, ko ta postane notranji avtomatizem in preide v samoanalizo. Klienti sčasoma vzpostavijo notranji psihoterapevtski dialog. Psihoanalitik Janko Bohak pa vse to zaobjame z mislijo – »Človek, postani, kar si!« Četudi je to karkoli in nič koristnega za ta svet. Slutim, da je v tem nekaj resničnega. Značaj človeka ni mašina, kot bi včasih želel zunanji svet, ni tukaj zato, da se ga popravlja, preoblikuje, odpravlja njegove napake, saj je dovolj dober takšen kot je in je tukaj zato, da se ga globoko dojame, začuti in sprejme. In odmik od sebe je zagotovo ena izmed poti do trpljenja, zato se je dobro učiti stika s seboj in z drugim, česar naš šolski sistem žal ne zaobjame v šolsko snov.
Ljudje vztrajajo v trpljenju, nekateri tudi do konca življenja in nekaterih nihče ne more prepričati za kakšno drugo smer, saj pomoči ne sprejemajo, ne želijo in pri tem ni mogoče narediti ničesar, le pustiti jih v tem. Včasih me kdo vpraša, kaj lahko naredi za svojca, saj ta noče pomoči ali zdravljenja. Odgovor sledi nekako takole – nič ne morete narediti, vsaj v tej temi ne. Največja zabloda je pomagati neprostovoljnemu klientu, saj smo pri tem povsem nemočni. Drugi, ki prav tako trpijo, pa nekega dne izberejo drugačno pot in se odločijo za nekaj drugega, v trpljenju prepoznajo izziv za duševno rast. Naše telesne mišice z leti mogoče res odpovedujejo, duševno in duhovno, tudi čustveno področje pa ima potencial, da lahko kadarkoli zaživi in to me vedno znova navdihuje. In tako se na primer odločijo za globinsko psihoterapijo, ki ni isto kot instant vikend delavnica, čeprav tudi slednja lahko pomaga na poti osebne rasti. Takšna odločitev zahteva veliko poguma in nekakšne moči, čeprav se sprva zdi kot nemoč. Vedno znova se mi kaže, koliko poguma premorejo ravno klienti in kako neustavljivi so v tem, da želijo boljše življenje, čeprav se jim na začetku še ne svita kaj točno bi to lahko bilo. Psihoterapija je tako bližje raziskovanju kakor reševanju, zdravilo je že v človeku samem, le odprt prostor za to potrebuje in to skušamo omogočiti psihoterapevti s svojo ljubečo, odprto in pristno prisotnostjo, posluhom, kjer ne deluje pretirano delo ali kakšno dodatno nalaganje, ampak v resnici čim manj naprezanja. Psihoterapija je na nek način upor naši družbi že s tem, ker zahteva čas. In v resnici vztraja v ljubezni in ne v trpljenju.
In kaj se dogaja na tej drugačni poti, če ljudje zares vztrajajo na njej, ne s figami v žepu, ampak odkritosrčno in zares, za to pot pa potrebuje biti čim bolj odkritosrčen tudi sam psihoterapevt? To bom poskušala pojasniti danes in v prihodnjih zapisih. Odkritosrčnost sama po sebi in vzljubiti resnico kot tako, je eden izmed končnih ciljev psihoterapevtskega procesa.
Človek vstopi s svojimi vzorci, po njih se ravna, ker je to edino kar pozna ali pa ga je na smrt strah za kaj drugega. Sporoča stavke kot so – če bo preveč dobro, se bo zagotovo zgodilo nekaj slabega; že vidim črn scenarij, če to naredim; nočem, da me kdo vidi v veselju, kot da je to nekaj prepovedanega; ne morem še uživati, nisem še dovolj naredil; saj je vseeno, če si privoščim sladico ali ne, tako ali tako razmišljam le o kalorijah in kako zapravljam čas, najboljše, da ostanem kar doma, ker tako ne znam uživati. Identiteta je v celoti prepletena z mentaliteto trpljenja in pozicijo žrtve in res zunanji dejavniki ne bodo pomagali kar sami od sebe, saj je ta vzorec globoko zakopan v notranjost psihe, najprej se je potrebno človeku pridružiti tam kjer je, četudi je to ena sama bolečina. Odkopava in predeluje se ravno ta, globok vzorec in se odpira za nove priložnosti, vmes se zgodi spust, včasih vse do pekla, da se lahko človek odpravi na nov vzpon, na drug vzpon. Psihoterapevt ga ob tem spremlja, ne spušča se z njim v pekel, vsaj ne dokončno in v celoti. To zahteva tudi nekakšno zaupanje človeka v negotovost. Človek začne to spoznavati in na eni točki se zgodi, ne želi biti več lastnik depresije ali pa do nje vzpostavi zmerno distanco ali pa njeno stanje vsaj hitreje zapusti, se preneha zatikati in hitreje uvidi nesmisel ravno tega. Pozicija žrtve se mu začne organsko upirati, odvrača jo od sebe, dogodki otroštva ga ne determinirajo več, do njih zavzame distanco in dojame, da danes lahko izbere drugače. Pot do tja je mnogokrat pot skozi bolečino, peklenske uvide svoje preteklosti, čustvene izlive in še kaj, zato je psihoterapija dolg in naporen proces, a zagotovo vreden in na koncu nagrajen, saj bližnjic za psiho ni. Najhujša oblika trpljenja je ravno ta, da v njem človek ostane sam, ne zmore najti in doseči druge osebe, najti stika s seboj in z drugim človekom, torej ostane spregledan, tih in zapuščen, to pa že lahko poimenujemo kot globoko nevzdržno osamljenost, ki ni isto kot samota, saj je v osamljenosti človek ostal brez stika in s svojimi težkimi vsebinami sam, te vsebine pa zdravi ravno stik in vztrajanje v stiku. Zato v resnici psihoterapija ni vztrajanje v trpljenju, ampak v stiku in v ljubezni ter z upanjem, da človek nekega dne po dolgi poti trpljenje dokončno in odločno zapusti ali pa trpljenje zapusti njega. In nekaj najbolj čudovitega je spremljati ljudi ravno na tej globoko zaupni poti, ki mu pravim tek na dolge proge, biti tam v odprtosti in milini, ko ljudje odpirajo svojo ranljivost in jo tako tudi zdravijo. V tem je nekaj veličastnega in hkrati tako skromnega in prizemljenega, da lahko vse večkrat začutim navdih do tega kar počnem, ko počnem. Hvaležna sem za to, da lahko omogočam ravno to odkritosrčno prisotnost in jo želim omogočati še naprej in naprej in naprej, saj bolj kot se ji posvečam, bolj dojemam njeno vrednost. Več o temi trpljenja, ki ni usoda in ne potrebuje pri nikomur biti edino in tudi ne nujno stanje pa v naslednjem zapisu. Do takrat vam želim – čim manj – trpljenja.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 4 dnevi