»Strah me je, da me ni več strah.«
Kako nenavaden stavek, že s tem, ko ga zares izgovorim, se osvobodim in te dni mi prihaja vse več v misli. Strah me je, da me ni več strah strahu. In sebe. To pa je tudi eden izmed obstranskih ciljev psihoterapevtskega procesa. Človek gre večkrat direktno v strah, pridobiva in nalaga pozitivne izkušnje, slabe ustavlja in tako manjša in manjša življenje v strahu, začne se prebujati nekaj povsem drugega. Takšnih ljudi pa kmalu ni več mogoče manipulirati, saj jih ni mogoče več ustrahovati in si jih podrejati. Danes je dan žena in če dodam misel: »Ni mogoče kontrolirati in manipulirati družbe, če imajo v njej ženske polno prisotnost v telesu.«
Torej, če grem še dlje. Človek je lahko toliko navajen živeti v strahu, običajno neozaveščeno, da ga skorajda išče, ko strahu ni več in razmišlja, če se ob tem dogaja kaj slabega, kaj narobe. Išče, kje so takšne situacije, sprašuje se, zakaj izginjajo in se čudi samemu sebi, kako je to mogoče. S širjenjem zavesti vse to prihaja na svoje mesto, se na nek način trajno manifestira.
Eden izmed mojih najljubših profesorjev nam je nekoč tekom intenzivnih izobraževanj dejal, da je strah potrebno manjšati in manjšati in manjšati. Šele sedaj počasi dojemam, kaj nam je želel sporočati. V tem je bil utelešen, zato se mi je stavek zapisal vse do kosti in bo tam ostal zapisan za veke vekomaj. Sama dodajam, da ga je najprej potrebno sploh začutiti, prepoznati, umestiti, saj če smo odrezani od sebe, tega niti ne začutimo. Zanimiva je tudi izkušnja, ko nekaj v polnosti začutimo, to izgubi na moči. Lahko se zgodi, da strahu ne čutimo, ker smo odrezani od svojih čustev, otopeli, nekaj povsem drugega je to, da smo se ga res osvobodili, telesno, organsko, vsaj tistega kroničnega, ki nam v celoti ovira življenje. Trenutni strahovi ostajajo, večji problem je kroničen, podtalni strah, ki nam narekuje suhoparno, nesrečno, pretirano omejeno življenjsko pot in odloča namesto nas. Ob tem je dobro raziskati, kaj je naš največji strah, saj ta v globinah odzvanja nekaj drugega kot mimobežni strahovi na površini. Globoki strahovi običajno obsegajo vprašanja o smrti/življenju, bližini, samoti. Kakšen odnos imamo do teh tem?
Pot seveda ni tako preprosta kot pišem tukaj, saj zahteva svojevrsten trening kot trening za mišice in čas spoznavanja, da se boljše izkušnje ponotranjijo. Veliko časa in zrenja vase. Zgoraj omenjeni profesor je dejal tudi tole – strah je zablokirana radost. Strah je blokirana radost. Torej je dobrodošlo prebujati ravno to, dovoljenje, da nam je lahko nadvse lepo, prebujati radost do življenja! Tu pa lahko naletimo na mnogo blokad, ki zahtevajo precizno, običajno dolgotrajno in posvečeno tako imenovano »lupljenje čebule«, saj ob tem trčimo na močno navezavo na trpljenje v slovenski mentaliteti, ki se mu ljudje ne odrečejo zlahka, kvečjemu je ravno obratno, trpljenja se držijo na vse pretege in napore. Vlagajo napor ravno v to, da še naprej trpijo v vsakdanjih situacijah, ki trpljenja ne potrebujejo, ker drugega ne poznajo. O tem pa bom več pisala prihodnjič, o vztrajanju v trpljenju kot največji potrati človeškega življenja.
Sama sem si včeraj privoščila dan za umetnost in se med drugimi udeležila fantastičnega koncerta, ki ga želim še naprej podoživljati, saj sem bila tam tako zelo prisotna, da nisem tuhtala o ničemer, tuhtanje je del trpljenja in je nekaj povsem drugega kot misliti. Takšnih večerov si želim več in več. Sem na poti v vikend, ki se ga ne bojim, četudi ni zapolnjen z urniki, delom, obveznostmi in tudi ne z ljudmi. Pravzaprav ostaja prazen in v tem poln in ravno tega se nadvse radostim.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 3 dnevi