Ta teden sem se odpravila po zasneženi naravi bližnjega hriba, v kateri sem zares uživala s celim telesom. Ponovno sem se spomnila, kako fizična dejavnost pripomore k duševnemu zdravju, saj možgani tako zadihajo in se prevetrijo sami od sebe že s tem, ko se premaknemo s telesom in v telo. Včasih so običajne navade spanja, prehrane in gibanja že velik doprinos k boljšemu počutju, če slednje ni preveč upostošeno in pomoč pri stresu, če ta ni že v leglu izgorelosti. Te dni berem knjigo Bolezen je zdravilo od Petra Wilberga, ki nagovarja življenjsko medicino in vidi bolezen kot pomen, sporočilo, kot novo pot do občutenja sebe in s tem odpira drugačna prepričanja o zdravju in bolezni.
Med hojo po gozdu sem opazila še nekaj. Tihi glas v meni je prihajal na plan. Prihajal je čez misli, čustva, balast in vse nabrano tekom tedna. Tako sem lahko prisluhnila tihemu glasu v sebi, ki je v resnici imel toliko jasnih, pravih sporočil in me vabil v ljubečo prisotnost. Že ta je bila sama po sebi zdravilna, blagodejna, pomagajoča. Tihi glas je ostajal tih, a hkrati je začenjal glasno govoriti, sporočati, ne klepetati površinskih besed, temveč nekaj povsem drugega. Glas srca, odpiral je inteligenco srca. Odločila sem se mu nameniti nežno prisotnost in ne hraniti dram, negativnih emocij, obupa, nasvetov, navodil, pričakovanj drugih. Na nek način sem zganjala upor, a z zelo malo truda in napora, delovalo je bolj skozi zavestno držo in tako sem zavila v drugo smer v svoji duševnosti, želela sem hraniti dobro. Zavila sem v svoj notranji, tihi glas. Samo opazovala sem ga in mu sledila. Kakor da bi iz njega govorile ne le individualne, ampak tudi kolektivne vsebine, takšne, dobrodelne za vse.
Njegov tok je tekel nekako tako in mi pravil: "Nisem vezan na "moram", to me ne zanima, presegam tudi misli in čustva, lahko jih gledam kot na platnu na distanci, nočem nositi travm, dram, odloži jih imetnikom tega, poglej drevesne krošnje, pogled dvigni navzgor, ne boj se, naj se ti ne mudi, ne zanima me koncentracija ali moč, najbolj sem viden v tihi naravi, govorim prosto in z lepimi besedami, ne poslušam družbe, to me ne zanima, prazen prostor ne pomeni, da ga polniš s čimerkoli, z odvisnostjo, z vmešavanjem, blatenjem, pusti ga praznega ali pa ga polni raje z lepim. Šepetam ti, zato me kdaj ne slišiš, sem tih, a glasen in pomemben, opozorim te, ko je nevarno, uprem se, ko te ljudje izčrpavajo, nič ne zahtevam od tebe, sem zelo preprost in najbolj uživam, ko se ozreš v krošnje dreves, ko se ustaviš in si zares tu, zares prisotna,..."
Ta tihi glas je smer, je notranji pomočnik, je zdravilo samo po sebi, je resnica, je podpora, je skupno dobro, je več kot "jaz". Želim mu prisluhniti več in več.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Feb 15, 2025