"Nič se ne more primerjati s koncem iskanja."
Včeraj sem se udeležila meditacije, kjer je učitelj povedal zgornji stavek in hkrati tudi to, da ne bo učitelj, saj je vsak lahko učitelj le sebi in to se je tudi dogajalo. Kar je želel povedati, je to, da ne bo poučeval enostransko in tako smo vsak pri sebi širili zavest in to smo počeli hkrati skupaj, v skupini. Kar je nastalo, seveda ni bilo v naprej znano. Tako pa bi lahko potekalo tudi šolanje v običajnih šolah, zakaj ne? Kaj je pri učencih drugače? Zakaj se tudi učitelj ne bi učil- ravno od učencev, ob njih in z njimi?
To najavlja tudi čas širjenja kolektivne zavesti, kar lahko spremljamo skozi navdihujoče kolektivno prebujanje študentov v Srbiji, ki ga vidim tudi kot kolektivno zdravljenje medgeneracijske travme ter množično preraščanje prednikov in se kaže tudi skozi sinhroniciteto drugje. Že gledati in spremljati opisane proteste, je lahko izkušnja vstajanja iz depresije. Sama to sinhroniciteto opažam individualno pri sebi, na individualnih terapijah pri klientih ter širše, kolektivno v družbi. Eden od študentov protestov v Srbiji je dejal, da njihov predsednik ni pomemben, zato o njem niti ne bo govoril, zaradi njih je lahko tudi »Pink Panter«, saj organizirana množica študentov nagovarja nekaj povsem drugega kot je menjava imena na vodstvenem položaju. Nagovarja globine, nagovarja nov, še nepoznan čas, ki ni več usmerjen v voditelja, ampak prebuja nekaj povsem drugega, poučeni astrologi mu pravijo vodnarjeva doba, kar je simbol napredka, svobode, zavesti, kolektivnega, bistrosti, objektivne presoje. In takšnih pojavov bo v prihodnje še več. Pojavi kolektivnega širjenja zavesti ter vzpostavljanja novih, še nepoznanih skupnosti povezovanja.
Strah pred navezanostjo se lahko razrešuje v psihoterapevtskem procesu, lahko pa tudi v kakšnem drugem varnem, dolgotrajnem odnosu. V tem se psihoterapija razlikuje od delavnic, saj se zdravljenje rodi ravno skozi kontinuirano navezavo znotraj enega odnosa, ki traja dlje časa, da se vzpostavi in vzpostavlja. Običajno je za tak proces potrebno vsaj eno leto vztrajanja. Običajno človek po takšnem procesu vztrajanja začne graditi zdrave odnose ali vsaj enega tudi zunaj psihoterapevtskega okolja. In seveda - tudi do sebe. Včasih se po tej fazi prebudi želja po še več, ne več zgolj preživetje, ampak po širitvi srčike, po živeti, tako psihoterapija preide na druge nivoje učenja, naprej od vzpostavljanja stabilizacije in varnega okolja.
Budistične teorije pa včasih omenjajo nenavezanost. Sama se večkrat sprašujem kaj točno to je, saj me v psihologiji spominja na izogibajočo navezanost. Nemalo posameznikov, ki se obsesivno odločajo za duhovne prakse, je že na sploh podvrženo izogibajočim praksam, odvisnostim ali skrajnemu odmiku od družbe, iz realnosti. Na tem mestu se spomnim stavka učitelja meditacije, da je duhovnost vedno v telesu, ne zunaj telesa, zato smo tudi začeli meditacijo ravno v telesu in s telesom. Za to smo si vzeli veliko časa.
Torej, mogoče pa lahko nenavezanost mislimo tudi skozi drugačno prizmo. Zagotovo je v tem mogoče slišati sled svobode, le kdo si je ne želi. Je lahko budistična nenavezanost le druga plat varne navezanosti ali tudi to presega? Lahko vodi v še več izolacije, kar je nevarnost pri meditacijah na sploh, ki so sicer zdravilo za človeškega duha? Lahko meditacija zatira divjino, pristnost in čustva človeka ali vse to pomaga integrirati s pomočjo spiritualnega nivoja? Je lahko ravno odprta skupina tista, ki čuva človeka ravno v tem in ga pritegne nazaj v ta svet, ko se ta izgubi?
Vse bolj me zanima celota. Tako kot smo ljudje fizična, čustvena, simbolna, socialna, umska in duševna bitja, smo zagotovo tudi spiritualna. In ravno tako kot vsaka praksa lahko vodi v odvisnost, lahko tudi duhovna praksa. Naloga odvisnosti je, da si človek vzpostavi več stebrov življenja, ne le enega. Tukaj pa se zopet vrnemo na zgodnjo navezanost, ki je podlaga za vse odvisnosti, če ni vzpostavljena ljubeče in uglašeno. Popravni izpit je mogoč v puberteti ali pa tudi kasneje v psihoterapevtskem procesu, partnerskem odnosu ali drugih zdravih odnosih, da pospravimo staro trpljenje, izstopimo iz njega za veke vekomaj in si damo novo priložnost za spoznavanje boljšega nivoja življenja s hkratnim zavedanjem, kako malo časa nam je ostalo na voljo in kako neumno ga je razsipno zapravljati. Začne se z odločitvijo.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Feb 10, 2025