Na sredi realnih obveznosti, ki pritiskajo name s svojimi roki, se jaz odločim pisati. Za trenutek pomislim, če se počutim krivo, a krivde skoraj ni. Rada se učim, a vse težje tisto kar mi predpisujejo drugi, kar moram. V prihodnjem letu se želim več učiti in brati teme, ki mi jih ni treba, a me resnično zanimajo. Prav tako si želim več pisati. Brez posebnega razloga. Ker to preprosto rada počnem in mi pomaga živeti v tem svetu.
V teh dneh novega leta sem razmišljala, kako si je mogoče lajšati življenje. Kako se je mogoče vključevati v ta svet s čim manj mučenja in napora. Dober »jaz« ves čas korigira med nezavednimi impulzi, nadjazom, ki pritiska na nas s svojo staro moralo »bodi delaven in priden« ter zahtevami realnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, saj bolj kot se jim izogibaš, bolj te zasledujejo. Všeč mi je stavek, »the only way out is in«. Če »jaz« ni dovolj zgrajen je življenje tu še toliko težje. Vključevanje v sodobno družbo se mi mnogokrat zdi sila naporno, zdi se, da vzdušje mrgoli od pritiskov »nisi dovolj dober«. Izključiti se iz nje pa terja še večji davek. Karkoli postoriš, se nekje kot oblak nad psiho zgrinja občutek »daj še več in bolje«. Počasi, skozi leta šele dojemam, da moja vrednost ni vezana na nobeno delo in na noben uspeh. Vrednost in ljubezen si zaslužim brez potrebe po krivdi, da ne bi smela počivati in bi vendarle morala nekaj narediti. Ločnica med uspehom in ljubeznijo postaja bolj čvrsta. Šele sedaj počasi dojemam vse to, da sama sebi ne potrebujem pogojevati ljubezni in se nikomur zagovarjati za vse to. Lahko sem sama sebi najboljša mama, mama brezpogojne ljubezni.
Ob tem se mi prikrade blažen nasmeh na obraz. Ob tem spoznanju se nekaj v meni olajša, dojamem, da je vsa varnost v meni, v mojem srcu. Lahko uživam, lahko ljubim in sem ljubljena in ob tem ne rabim zadostiti nobenemu od pogojev kapitalizma. Nobeni družbeni zahtevi. Nobene avtoritete in nobenih idolov ne potrebujem, da sem sebi vse to. Nato zopet pomislim na realnost. Kako si je mogoče lajšati realnost, si jo odpreti v večje upanje, optimizem, z manj nepotrebnimi nalogami, ki jih nihče zares ne potrebuje, z več smisla, z več pomena in sočutja. Kako je mogoče vse to večati, postavljati direktno v realnost. To je nekaj, kjer imamo moč, kjer jo lahko najdemo, kljub obupu, kljub teži, kljub naporom vsakdanjega življenja. To je nekaj, kar lahko najdemo ob drugih ljudeh, kjer lahko tudi počivamo, počivamo brez krivde.
Kako si lahko življenje naredimo manj naporno, je moje vprašanje sebi in svetu. Letos zato želim predvsem več biti, več pisati, več meditirati, se več obračati k sebi, več časa nameniti psihoterapiji in se obdati z ljudmi, s katerimi izmenjava mi resnično veča zaupanje, osveščenost, upanje, ljubezen, povezanost in občutek, da pomoč in medsebojna skrb obstaja, da vendarle nismo sami v zahtevah sodobnih pritiskov in nam je skupaj lahko – predvsem – lažje.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 3 dnevi