December je čas obdarovanj in odnosov. Z darili ni nič narobe in o odnosih se veliko govori. A vprašanje niso samo odnosi, ampak KAKŠNI so ti odnosi? Kakšne odnose tvorimo, živimo? Kakšni vstopamo v te odnose? Že res, da je človek odnosno bitje, a ne z vsakim in ne kakršnikoli odnosi, samo da so, ker težko prenašamo samoto in svoje vsebine v njej.
Kakšen je odnos, ki nam dobro dene? In kakšen odnos nam škodi? Gnus je dobro čustvo, pokaže nam, da od nekje prihaja v nas preveč strupov. In ko postajamo bolj in bolj tenkočutni, se nenadoma začnemo bolj in bolj zavedati, da je teh strupov polno okoli nas, kamorkoli vstopimo. Dobra stran tega je, da postanemo bolj dovzetni tudi za vse dobro. Naša naloga je lahko ob tem, kako si povečati dobro in se zaščititi pred slabim. To spoznanje lahko pritisne na človeka, da začne dvomiti, če še sploh želi biti kamorkoli vključen. Koliko potrebujemo še sploh biti vključeni v odrasli dobi življenja, ko smo enkrat prešli skozi socializacijo? Koliko še sploh potrebujemo biti del sistema, koliko nam to koristi? Smo odvisni od njega kot majhni dojenčki ali zgolj odrasli posamezniki? Potrebujemo odnose, a kakšne.
S kom smo radi in čigava družba nam ne dene dobro? Zakaj še vedno hodimo tja, kjer nam je mučno? Se želimo kaj naučiti, je tam izziv za nas ali le ponavljamo staro, strupeno lajno, ker je to edino kar znamo in poznamo? Kot odrasli lahko izstopimo iz odnosa. Dejansko lahko to kadarkoli naredimo. Svobodni smo v tem.
Torej razmišljala sem, preko sebe in ljudi, s katerimi se vsak dan veliko pogovarjam. In ljudje večinoma sporočajo podobna stanja, »nihče me ne sliši«, »nihče me ne razume«, »tako sam sem«, »sem neviden«, »ne morem biti to kar sem«, »vsi mi prestopajo meje«, »najraje bi pobegnil s tega sveta«. To so človeške rane, ki jih zunanji svet ne more potolažiti. December je čas kontrasta in notranji svet ljudi je mnogokrat drugačen kot blišč in bleščice tam zunaj, ker je kontrast toliko večji, je bolečina ljudi lahko še toliko težja. Prav tako je velik ekonomski pritisk, kaj vse je potrebno imeti v tem času in kaj vse dokončati, preden nas prehiti leto. V simboliki pa je december simbol miru, pomoči, blagostanja, ne pritiskov kaj vse bi morali biti in narediti, čeprav v realnosti večino tega ni mogoče, razen če povozimo sebe kot buldožer, kar ljudje tudi dnevno počnejo, dokler ne trčijo ob zadnje sporočilo – bolezen ali smrt. Nekaterim tudi to ne pomaga.
Že samo zavedanje, da realnost ni ideal, nas lahko nekoliko pomiri, prizemlji, potolaži. Koliko znamo poskrbeti zase sami, ko smo sami? In koliko v samem odnosu? Začutimo sporočilo – dovolj je? Koliko čutimo svoje meje in koliko jih upamo izraziti, postaviti v prostor? Nekaj dni nazaj sem v prijetni družbi opazovala natakarja, ki je osvetljeval restavracijo in s tem je bilo vzdušje prijetno, ne zaradi estetike, vsaj ne samo zaradi tega. Ampak zaradi človeka. Gostje so želeli biti v njegovi družbi. Potem sem ga opazovala naprej. Kaj je pravzaprav počel? Užival je v svojem delu, z gosti, to sem čutila tisti čas v tistem okolju. Užival je in pri tem se je zdel navzoč, pristen, brez posebnega pretiravanja. Uživati sem začela še sama in z veseljem sodelovala z njim. In tako se to tvori naprej, če le človek ni pretirano zaprt za dobro in se oklepa le strupov še naprej. Travma je takšno stanje. Travma išče staro, zaprto, ponavlja staro, isto, ne želi novega, vse lepo zavrača.
Torej kakšni so odnosi, ki nam dobro denejo, kakšne zakonitosti nosijo? Je nujna krvna povezanost ali je mnogokrat ravno obratno? Lahko je, a ni nujno,. Menim, da je v osnovi pomembna že osnovna povezava, nam nek človek ustreza ali ne, se ujamemo, imamo »kemijo«, kot radi rečemo. Dober odnos ima zakonitosti nekakšne globine, kjer ni potreben pretiran smeh, še najmanj divjanje sem in tja in govorjenje kako je vse super in fajn, kje vse smo potovali in katere aktivnosti smo opravili. Daje nam prostor in čas. Nekdo nas sliši, nam prisluhne in je navzoč z nami. Navzoč. To ne pomeni, da nam prikimava in se strinja z nami. V takšnem odnosu lahko čutimo zaupanje, da bomo prišli na vrsto, da bo čas tudi za nas. Takšen odnos ima zakonitosti omejitve, dva ne rabiva razmišljati enako, lahko se lomiva, zatikava pri komunikaciji, mogoče celo spreva, pa vendar vztrajava drug z drugim, ker čutiva nekaj vrednega.
Zakonitosti poslušanja, za kar potrebujemo čas, potrebujemo se ustaviti, preiti na bližino in čustveno uglašenost. In iz tega izvira lahko črpamo moč za vse nadaljnje izzive. Lahko se učimo skupaj, govorimo na glas o vsem tem, kaj to sploh je bližina, kaj to je družba, kako se počutimo zares v tem svetu, v svoji srčiki. Lahko smo taki kot smo in vendar ohranimo povezanost. To je izkušnja, ki jo ljudje opišejo kot odnos, ki jim ni pošiljal strupov, jemal, jih obremenjeval, »vlekel dol«, zatiral, praznil, plašil, utrujal, ampak so od njega nekaj dobili. Moč. Moč iz korenin. Moč za naloge, ki jih prinaša življenje vsak dan znova. Če smo kdaj kje doživeli takšno izkušnjo, jo mogoče lahko večamo in širimo. S svojimi omejitvami, ki se jih zavedamo. In učenje o tem je neskončno. Zdaj so prazniki. Zdaj je lahko čas za to, ko obveznosti popustijo. Omogočimo in povečajmo si blagostanje in ob tem ne pozabimo – mi sami smo odnos.***
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
Dec 25, 2024