Duševno blagostanje ljudi obsega različna področja in dobra zaščita, meje so eden osnovnih okvirjev čvrstega, dobrega duševnega stanja. Svet tam zunaj postaja bolj in bolj brezmejen, vdor brezmejnega prihaja iz vseh smeri, kar zna postati precej naporno tudi za povsem zdravega človeka, človek postane kar kot nekakšen upornik, če želi doseči, da ohrani duševno zdravje in še vedno živi v tem svetu. Kdo je v resnici bolan, oseba z duševno diagnoza ali prostor okoli njega? Nemalokrat so izobčenci družin pravzaprav vir resnice, čutenja in zdravja, torej ravno obratno, njihova osebnost je tenkočutna, resnicoljubna, prosojna, pogostokrat potrebujejo novo učenje o samozaščiti, da se naučijo ščititi, zavarovati svoj prostor pred vdori in tudi sprejemanje samega sebe, takšnega kot so, da so v resnici povsem dovolj dobri in to ne zaradi dosežkov ali dela, vendar že zaradi tega, ker obstajajo. Brezmejna identifikacija s svojim delom je eden večjih stresorjev naše družbe.
Razumevanje meja izhaja tudi iz spoznanja, da sva "jaz in ti", torej dva ločena človeka, nisva eno, kakor smo bili v času simbioze s svojo mamo. Kasneje smo različni, ločeni, a vendar kljub temu povezani, saj šele meje rodijo povezanost, šele zavedanje ločenosti in različnosti lahko rodi sočutje in povezanost, ki ni zlivanje, prelivanje, delati isto in enako. Nekateri ljudje simbioze s svojo mamo niso začutili v zgodnjem otroštvu ali pa ni prišlo do ustrezne ločenosti, to je tisti občutek, lahko te izpustim v svet in vendar se odnos nadaljuje, ne konča.
Postavljanje meja zahteva od človeka neko spočitost, če niso bile ustrezno vkovane vanj v zgodnjem otroštvu. Tako človek na začetku tega vedenja potrebuje veliko naprezanja, da spremeni svoje vzorce in vedenje, saj mu meje niso bile dane že zgodaj v otroštvu. Bodisi so preveč silili vanj, posegali vanj, namesto čustvenega posluha in uglaševanja ali pa so bili rojeni v nasilje. Čustveno uglaševanje je eden glavnih virov zdravja za naše telo in blagostanje. Čustvo, ki se ob meji aktivira, je jeza, aktivno čustvo, nekaj, kar nas zbudi in spravi v pogon. Če človek ne začuti jeze, bo težko začutil kje sploh je njegova meja, kaj šele kdaj se je prestopila in bo ostal povsem zmeden in anksiozen. Določena mera anksioznosti je sicer običajno stanje, normalno, vsakdanje, predvsem ob večjih spremembah življenja kot so menjava službe, zaključek šole, upokojitev, selitve, poroke, nova okolja, ločitve in drugi prehodi v svobodo in negotovost življenja. Hkrati na psihoterapiji večkrat vidimo, kako hitro se človek pomiri, kako hitro se anksioznost zmanjša in to brez zdravil anksiolitikov, če lahko govori, je ob njem nekdo navzoč, mu posveti čas, mu prisluhne in se z njim čustveno uglasi ter poda veljavo in normalizacijo njegovemu doživljajskemu svetu brez sodb in določil kaj vse bi moral delati in kakšne so njegove domače naloge. Tovrstne izkušnje branje psiholoških knjig in izpolnjevanje diagnostičnih vprašalnikov ne more nadomestiti, saj gre za utelešeno izkustvo medosebnega prostora.
Ines Majcen
Mag. soc. dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
pred 1 dan