»Diametralno nasprotje naredi največjo vrednoto, novo življenje.«
Danes je kolega sredi pogovora ubesedil stavek, ki sem ga zapisala zgoraj. Besede so me za trenutek ustavile in mi nekako segle do srca. Tako sva v stiku razvijala misli naprej. In tako so same od sebe sproti nastajale in prihajale tudi poklicne vizije, poklicne ideje za prihodnost. To je čas, ki ga cenim. Čas, ki je poln, vreden in v njem nimaš občutka, da ga zamujaš.
Diametralno nasprotje rodi največjo človeško vrednoto, novo življenje. Šele nasprotje ustvari svežino, nekaj neznanega, kar še ne obstaja. Ustvari razvoj. Napredek. Inovacijo. Nepoznano. In nepredvidljivo. Za to je potrebno veliko zaupanja. Ravno za nasprotje. Lahko je biti sočuten in sprejemajoč v podobnostih, razvoj pa je ravno tam, na drugem polu. In kontrasti so mi bili od nekdaj všeč.
Kaj pa nas vendar potem povezuje, če smo si tako zelo različni, nasprotni, da to ustvarja tudi neke vrste frustracijo? Obstaja podobnost v različnosti? Smo si lahko podobni ravno v razlikah? So podobnosti tiste, ki nam pomagajo sobivati in obvladovati konflikte ali je to le ena stopnja zavesti, ki je realno mogoča?
Sobivanje moškega in ženske je že samo po sebi različnost. Saj gre za različen spol, ki ne more biti enak. Lahko je iz obeh smeri enakovredno obravnavan, a ni enak. In vendarle je to najpogostejša oblika sobivanja. Ni edina, je pa pogosta. Mogoče je tudi tukaj tisto izhodišče, da šele kontrast ustvari tenzijo. In tenzija ustvari privlačnost, novost, novo povezanost, ki ni vidna takoj, še ne obstaja in šele nastaja in ravno ob tem nastane. Trčenje ob predsodke in strahove ob tem je neizbežno. Frustracija ob tem je neizbežna. In hkrati tudi priložnost za osebni razvoj. V podobnostih le cepetamo na istem mestu, je sicer udobno, a umirajoče za duha.
Človek odrašča tako, da je v svojo percepcijo sposoben integrirati različne poglede, stališča, odzive, obrambe, da postopoma opušča radikalnosti in črno bele enosmerne korake. Da postaja bolj in bolj prožen, a hkrati uspe ohranjati svoje meje, svojo identiteto. Da je dovzeten za spremembo, ko je ta potrebna.
Simbioza je stanje, kjer si eno, v maternici si resnično eno, v materinem naročju kasneje se simbioza vzpostavi le v občutku. Lahko je v občutku izredno zadovoljujoče stanje, a v odraslosti deluje le kratek čas, pojavi se tu in tam in ne traja ves čas. Za odvisnike vemo, da želijo v tem odvisnem občutku živeti ves čas. Mama in dojenček morata vzpostaviti dobro in čvrsto simbiozo za vse naslednje korake otroka. Takrat simbioze skorajda ne more biti preveč. Z odraščanjem se ta počasi opušča, a ne popolnoma opusti. Simbiotične trenutke odraslega človeka lahko skupaj z drugim človekom najdemo v zlivanju preko spolnosti (če je ta zadovoljujoča), zlivanju preko umetnosti, plesa in duhovnih praks, ukvarjanja z malim otrokom in podobno. Če simbioza traja predolgo časa, postane v njej zadušljivo, tesno, ovirajoče, zaprto in neproduktivno. Odrasel človek je poleg tega sposoben še za kaj drugega kot le to. Tako bi ostajali ves čas v nekakšnem svetu ugodja, v maternici ali v materinem naročju. Tam je lepo uživati, a hkrati tudi avtonomija kliče v svojo smer. Kot odrasli imamo obe potrebi. Če obstaneš v simbiozi, razvojno obstaneš. Tako nekako poteka naš spanec, zjutraj se zbudiš in čaka te nov dan frustracij, ki se jim ne moreš izogniti, čeprav je bilo ravno spati tako zelo prijetno in udobno.
Ostati povezan v različnosti je ena izmed zrelih stanj odraslega človeka. Lahko je biti toleranten in sočuten do podobnih, a sočutje je v resnici ravno v razlikah. Ob spoznanju, da je drugi drugačen od nas samih in ga takšnega lahko imamo kljub temu radi. Težnja, da smo si pretirano podobni, mnogokrat skriva v ozadju pojav čustvene odvisnosti. Nemalokrat se zgodi, da klienti, ki gredo skozi dolgotrajen psihoterapevtski proces, opustijo privlačnost ob čustveni odvisnosti in začnejo spoznavati nekaj novega, kar se sprva lahko zdi kot oddaljenost, praznina, v resnici pa se vzpostavlja povezanost z manj odnosne drame in nepotrebnih poniževanj. »Kemija«, kot ji pravimo, se začne vzpostavljati na neke nove, še nepoznane, bolj svobodne in zdrave načine. In tako čustvena odvisnost počasi in postopoma izgublja na moči, izgublja svoje mesto. Našega telesa ter starih, zakopanih vzorcev ni mogoče prehiteti čez noč, a vedno se lahko nekoliko pomikamo naprej. To pa je že tema, ki se nadaljuje v novo razvijanje za-misli…
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
May 16, 2024