Odprta. Priprta. Ali zaprta vrata. To so teme, s katerimi se srečujejo ljudje, ko opisujejo svoja odnosna stanja. Koliko potrpežljivo čakati, koliko prenehati ravno s tem, kako radikalno zapreti vrata ali raje pustiti ravno prav odprta, priprta. Kdaj jih povsem zapreti, da se lahko odprejo nova. In kdaj ob priprtih vratih ostati odprt za odprtost. Ljudje pogosto trpijo ravno najbolj takrat, ko se znajdejo vmes, z eno nogo zunaj, z drugo notri, v nerazrešenih konfliktih, nerazrešenih izhodih in razhodih, ki trajajo in počasi mučijo človeka bolj in bolj, razjedajo, izčrpavajo, mrtvičijo. Večkrat reče človek: »Ne glede nato kako se je končalo, samo, da se je. Zdaj sem olajšan, lahko diham.«

Koliko stati nekje na pol in kako dolgo stati ravno v tem. Kot so črno beli vzorci in tovrstne odločitve mnogokrat znak razvojnih bolečin zgodnjega otroštva in ostajanja v tovrstni regresiji, saj odrasel pogled zmore več integracije in vnašanja raznolikih baru v življenje, ravno tako lahko povzroča preveliko trpljenje neskončno ostajanje nekje vmes. To so teme »bi šel ali ostal«, »bi zamenjal poklic ali ne bi«, »bi zaključil ali ne«, »bi začel ali ne«, »bi poskusil ali ne«. Po drugi strani zamujamo poti, ki nam mogoče prinašajo nekaj boljšega v življenje kot poznamo do sedaj. In kako malo let živimo na tem svetu, kako malo let nam še ostaja. Brez odpiranja nahrbtnika preteklosti žal tudi prihodnost ni kaj veliko mogoča, še manj mirno življenje »tukaj in zdaj«. Freud je pisal, da je ni večje potrate človeškega življenja, kot je ravno bolezen. Pa vendarle ljudje mnogo let svojega življenja posvetijo ravno temu. Bolezni.

Iz življenja in teoretičnega izhodišča je znano, da bolj kot držimo, bolj odhaja od nas, bolj kot hočemo, bolj vzpostavljamo ravno nasprotno smer, izgubimo, ne pridobimo. Po drugi strani brez zapiranja poglavij ne stopimo naprej in ne zmoremo zares odstreti, razpreti krila. Ljudje se ločijo, a hkrati ostajajo pod isto streho ali desetletje in več vztrajajo v postopkih in prepirih na sodiščih. V resnici se niso nikoli zares ločili, nikoli zares poslovili, bolečina razhoda se nadaljuje v neskončnost. V takšnih temah hitro zaslediš ne-varne navezanosti zgodnjega otroštva, večne drame, kjer sporazum bivših partnerjev ni mogoč, niti z leti ne pride do resnične sprave. V resnici nikoli zares ne pretrgajo vezi. Že ruski književniki so pisali o tem, kjer je ljubezen, je tudi sovraštvo. Odnosi, ki še netijo omenjeno, se niso zares ohladili in spustili, poslovili.

Koliko stati na prepihu in koliko se postaviti notri ali ven? Kako dolgo je sploh mogoče vztrajati v teh nerazrešenih sporih in konfliktih, ko sicer nekoč zadovoljni ljudje situacijsko povsem obstanejo? Včasih se je bolje za nekaj odločiti, četudi posledice niso vedno jasne kam bodo odpeljale ali pa so lahko nepovratne in prinesejo globoka obžalovanja. Človek konec koncev nosi odgovornost tudi do svojih slabih odločitev, ki jim nihče ne more povsem ubežati in so del življenja. Včasih pa življenje spelje tudi svojo pot, brez večjega vmešavanja volje, z zaupanjem in prepuščanjem ter nemalokrat ravno s to izbiro naleti na pravo smer. Človek pripravi, življenje obrne. In naša zavest ima ob tem mnogo manj kontrole, kot mislimo, da jo ima.

Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije