“Človek je rojen svoboden, in glej, povsod leži v verigah”. (Jacqes Lacan)
Norost je bila, ostaja in bo ostala uganka človeške duše. Norost je del človeške biti, je razmišljal Lacan, ko je dejal, da je človeka brez norosti nemogoče razumeti. Uganka, ki jo je nemogoče docela razvozlati in spraviti v rešetke diagnostičnih predpostavk. Ko pišem in razmišljam o norosti, temu ne pripisujem slabšalnega vidika, ampak raziskovalnega, univerzalnega. Vidim ga kot človeški pojav vsake družbe, če ne celo vsakega posameznika. Pojav, ki ga do določene mere poznamo vsi. Več ali manj poznamo norost vsaj iz stanja zaljubljenosti. V norosti je tudi nekaj svobodnega, saj odpovedo trdovratne rešetke, lahko pride do novih odgovorov, višjih stanj, včasih pa tudi do prenove osebnega življenja. Lahko pogledamo iz psihiatrične, medicinske smeri, lahko pa je ta pogled le dopolnilo globljemu raziskovanju človeške psihe. So takšna stanja dar za naše spoznavno življenje ali bolezensko stanje? Kaj nam prinašajo, kaj nam sporočajo? Kjer je doma stabilnost, je doma tudi drugi pol, labilnost. In obratno. Le da je en pol mnogokrat neodkrit, ostaja v senci drugega.
Glasovi, ki jih naša psihiatrija poimenuje »slušna besedna halucinacija - SBH« so lahko vir samozdravljenja, odkrivanj osebne, včasih tudi kolektivne zgodovine, nezavednega, čustvenih stanj, fantazij in vizij, ki ostajajo zakopana in neizpovedana skrivališča ter se je potrebno do njih šele dokopati. Čustvo, ki se skriva spodaj, je pogosto sram. Psihotične epizode lahko skrivajo sporočila preteklih zlorab ali jasnovidnih napovedi, ki so lahko na meji z intuicijo. Včasih so psihotični momenti lahko tudi zaščita pred nasilnimi dejanji usmerjenimi proti drugemu v nasilnih okoliščinah. Človeku se raje zmeša znotraj sebe, kakor da bi se usmeril proti storilcu. Skozi zgodovino so se tovrstni pojavi spreminjali, spreminjal se je pogled na njih. V stari Grčiji (Sokrat je bil znan po tem, da je slišal glasove) so bili glasovi darilo, modrost notranjih spoznanj, slišanje glasov so pripisovali bistroumnim ljudem. Od 19. stoletja dalje pa je to področje razumevanja začelo pripadati medicini oziroma psihiatriji.
Freud je sanjam pripisal kraljevsko pot do nezavednega ob ustrezni interpretaciji in sanje so lahko včasih tudi jasnovidne. Kaj pa so sanje drugega kot nestvarna norost? Nejasne, zmedene, iztrgane iz konteksta, razmetane in domišljijske podobe, ki jih je težko prizemljiti? Sanjamo vsi, le nekateri se sanj ne spominjajo ali se jih spominjajo redko. To je mnogokrat slab znak človeške psihe. Podobna stanja psihozi lahko doživljamo tudi takrat, ko več dni ne spimo dovolj ali ko smo pretirano fizično izčrpani. Takrat se sprašujemo, če smo še pri pameti in koliko se nas lotevajo blodnjave. Poznamo tudi vsiljive misli, ki se zdijo kar od nekje. Tudi sama intuicija je nezemeljska ali vsaj nekje na meji med zemljo in norostjo, neoprijemljiva, realno nerealna. Kot je nekoč zapisal Jung o svoji pacientki:«I thought perhaps she was crazy, but she was only highly intuitive.« Halucinacije (vidne in slušne) in blodnje (nenavadne misli brez realne zasnove) niso nekaj, kar ne bi poznal vsak običajen človek, le v nekoliko bolj blagi obliki. Dojemanje zdravja je vedno do neke mere družbeno pogojeno. Včasih so bolezni tudi normalni odzivi posameznika v neobičajnem in nadpovprečno težavnem okolju. Psihotična epizoda je lahko odziv na nevzdržno realnost. Kakšna je ta realnost, da je tako zelo nevzdržna?
V razvitih državah je stopnja okrevanja od shizofrenije (shizofrenija je ena izmed diagnoz, ki spada v polje psihoz) nižja kot v manj razvitih državah. Med drugimi bi to lahko pripisali opuščanju skupnosti in skupne pomoči ter tudi pretirani stigmi na tem področju. Človek je težko zdrav sam in izoliran. Za to potrebuje povezanost, skupnost. Shizofrenija se pri nas običajno vseživljenjsko zdravi z zdravili in se šteje pod možganske bolezni, pri kateri okrevanje ni mogoče. Pa je res to edina pot do ustrezne pomoči? Zadnje raziskave kažejo, da spolna travma poveča tveganje za psihozo, tudi za pojav shizofrenije in da ta ni le biološko pogojena. Lahko torej predelava spolne travme omogoči zmanjšanje psihotičnih epizod, vsaj v določenih primerih? Do katere mere pomagajo zdravila in kje lahko nastopijo druge metode zdravljenja, tudi psihoterapija?
Psihiatrični priročniki malo pojasnjujejo in veliko postavljajo kategorije, ki se skladajo z družbenimi pričakovanji. Halucinacije ostanejo žal tako le bolezenski simptom, tudi v širši javnosti. Tukaj se potem pridruži še velika stigma, ki še dodatno označi in trajno degradira človekovo dostojanstvo in njegovo zmogljivost, vire moči. Diagnoza shizofrenija je huda reč, ne znebiš se je kar tako, ko ti je enkrat postavljena. Prav tako pri psihozi še vedno ostajajo odprta vrata koliko je biološko pogojena, omejena in koliko jo je mogoče presegati ali pa vsaj živeti s psihotično izkušnjo kot z eno izmed izkušenj in psihozo sprejeti kot dobro prijateljico ali še bolje, eno izmed znank življenja med številnimi znanci. Zdravila (običajno antipsihotiki) pomagajo ljudem, da funkcionirajo, pomagajo pri stabilizaciji, saj gre za tek na dolge proge, a psihotična stanja tako ostanejo nepojasnjena, spregledana, neslišana. Pa toliko potenciala je ravno tam. Glasovi tako ostajajo kot tujek, ki ga klient ne zmore obvladati. In vendar psihoterapevtska praksa pokaže, da se ti glasovi pojavijo v določenih situacijah, situacijah prekomernega pritiska in je mogoče do določene mere na njih tudi vplivati, jih ustaviti, preoblikovati. In še kako zelo resnični so ti glasovi, čeprav na prvo oko nimajo stika z realnostjo, se ravno z njo povezujejo in imajo smiseln pomen.
Iz praktičnega dela se mi odpira spoznanje, da so blodnje in halucinacije, ki jih lahko opisujejo klienti, mnogo več kot le »psihiatrično odstopanje od normalnega«. Ne le, da jih je potrebno resno vzeti, lahko se jih lotimo tudi razvozlati, dekodirati, analizirati in povezati s stvarnimi dogodki v klientovi zgodbi odraščanja ter tudi v sedanjosti. Lahko so kreativna in domišljijsko bogata vez do skritega zaklada v človeku.
Če zaključim s širšim pogledom. Na nek način smo vsi potencialni slišalci glasov, saj tudi intuicija deluje na robu norosti, na robu zemlje, izven, »beyond«. In najboljše življenjske odločitve so nemalokrat – ravno intuitivne. Naši notranji glasovi so še kako dragocen vodnik po zemljevidu življenja, če jim le čuječe prisluhnemo.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Mar 15, 2024