Pasti psihoterapevtskega poklica za privatno življenje je precej. Danes bom odstrla nekaj teh.
Psihoterapevtski poklic te na nek način determinira. Spremeni. Raste s teboj. Po drugi strani pa – kateri poklic ne raste s teboj? Kako te zaznamuje psihoterapevtski poklic v dobrem in slabem, integrirano?
Psihoterapevtom se lahko kdaj zazdi, da drugih odnosov ne potrebujejo, saj so v tem delu zadoščeni že od svojega poklica. Zgodbe starih mojstrov psihoterapije nam prikazujejo, da so se tekom svoje poklicne poti ujeli v marsikatero past. Od tega se lahko učimo tudi drugi. Globine, ki jih psihoterapevt dosega v tem poklicu so skorajda nenadomestljive. A to vendarle niso privatni enakovredni odnosi, saj kot terapevt spoznavaš kliente in oni ne tebe, spoznajo le tvojo psihoterapevtsko vlogo. Hkrati je tudi pozicija vlog nenaravno vzpostavljena in sicer na način, da služi zdravljenju drugega. Lahko je zavajajoče, da se s tem potešijo odnosne in intimne potrebe terapevta, a se v resnici ne. To je le past. S klienti se sicer res globoko povezuješ, a to ni enakovredna, privatna povezanost. Kliente na nek način vzljubiš, imaš rad, vzpostavi se zaupanje, a vloga ostane in je še vedno le - profesionalna. In naj takšna tudi ostane. Psihoterapevtski proces potrebuje ravno to distanco, to mejo.
Psihoterapevtski poklic vidim tudi kot poklic, ki ti odpre veliko mero globoke izpopolnitve in s tem lahko spregledaš še druge plati življenja izven te domene. Začetniki v pomagalnih poklicih mnogokrat želijo rešiti cel svet, poslati na terapijo in po pomoč vse sorodnike in prijatelje v svoji bližini. Tudi sama se spominjam teh začetnih vzgibov, ko sem bila še socialna delavka. Sčasoma spoznaš, da psihoterapija ni za vse, da ustreza le nekaterim in da je poti izbir pomoči mnogo. Mnogokrat psihoterapija ne ustreza niti partnerjem, otrokom, bližnjim. Naj ljudje sami odkrivajo svoje poti in ostajajo svobodni ob tem.
Psihoterapevtska znanja so zagotovo znanja, ki ti lahko olajšajo življenje in ti pomagajo tudi v privatnih odnosih. Lahko pa se zgodi tudi drugi pol, da se ta znanja nehote zlorabijo. Življenje ti otežijo. Obremenijo. Lahko postaneš neumorno refleksiven. Pikolovski. Psihopatološko usmerjen. Pozabiš živeti. Menim, da bi psihoterapevt moral imeti vsaj eno popolnoma drugačno dejavnost, ki ne spominja na ta poklic, ampak se preliva v zabavo. Zabaven šport. Nakupovanje. Animacije. Ples. Kuhanje. Komedija. Nekaj izven.
Včasih se osebno najdeta skupaj dva psihoterapevta, v paru in ugotovita, da je teža psiholoških tem prevelik zalogaj za skupno življenje. Nekateri si strogo postavijo meje, da se privatno teh tem ne lotevajo. Včasih si psihoterapevti želimo privatno življenje živeti povsem drugače od poklica, preprosto, z malo besedami in razlagami, zagotovo pa ne veliko poslušati o osebnih težavah, psihologiji in o tem kako je svet črn, grd in slab. Privatni optimizem še kako prav pride. Početi fizične ali ustvarjalne stvari ali pa preprosto ne početi ničesar in se le relaksirati. Mnogokrat na javnih mestih prikrivamo svoj poklicni domet, da si omogočimo preprostost, sproščenost in odmik od zgodb ljudi. Zdaj se mi to že dolgo ne dogaja več, verjetno se mi je meja v vseh letih psihosocialnih smeri le nekoliko utrdila, v preteklosti pa me je pogosto kdo sredi zabave potegnil v kot in mi začel iznenada pripovedovati o svojih stiskah. Ko so se drugi zabavali, sem jaz diskutirala o težavah. Mnogokrat se privatno izognemo poklicnim vprašanjem kolikor je le mogoče. S tem se ohranja duševno ravnovesje.
Včasih si ob prostem času želimo živeti izven intelekta, izven poglabljanja. V karkoli. Skromno. Čim bolj vsakdanje in navadno.
Zdrav človek potrebuje raznolikost. Raznolike obrambe. Raznolike nabore življenja. In raznolike vloge. Ob ohranjanju svoje identitete. Pa saj tudi to je konec koncev eden od glavnih ciljev psihoterapije. Živeti. In na neki stopnji prenehati misliti o življenju. Jung je nekoč dejal, da se moraš najprej vse psihološke tehnike naučiti in nato na neki točki odučiti, spustiti ter le biti s človekom. Naj nam bo to vodilo.
Ingo Klimkus, predstavnik psihodinamske psihoterapije, je nekoč na seminarju rekel, da ko ne bo več čutil živosti pri svojem poklicu, bo prenehal delati in da kadar smo čuječi in delamo s telesom, brez »ego pozicije«, se pri tem poklicu ne moremo izčrpati. Izčrpa nas razum, mentalno delo in nepotrebno zbiranje informacij. Če se učiš postavljati psihoterapevtsko, kronična izčrpanost skorajda ni mogoča, ravno obratno je, daje ti energijo. Lahko si utrujen, a ne izčrpan. In bolj kot si osvobojen, bolj osvobojeno lahko delaš. K čemur pa pripomore med drugimi dobra osebna psihoterapija, ki bi jo vsak psihoterapevt naj obnovil večkrat tekom psihoterapevtske kariere.
Sama se s tem strinjam in psihoterapevtski poklic doživljam kot nekaj, kar ti obogati življenje. Nekaj najbolj polnega in naravnega kar sem v svojem življenju počela. Kar ti širi srce in te uči stika, sobivanja s človekom. Ob človeku, blizu človeku. Če le ne pozabiš na svojo - skromnost. Kot psihoterapevt si v resnici v veličini, a hkrati si nihče. To je največja duhovna svoboda tega poklica. Biti pristen, biti nihče. In vsaka ura znova je neponovljiva, drugačna od druge, ponavljanje skorajda ni mogoče. Kreativnost in razsežnost tega poklica je v svojem sržu neskončna. Zamejena, a neskončna. Takšna kot je tudi svoboda.
Ines Majcen
Mag. soc. dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
Dec 23, 2023